Besedilo je v angleškem jeziku. Za več informacij se obrnite na naš spletni naslov institut.univerza@siol.net.

Dokumentacija za konferenco

Štiridnevno zaključno srečanje bo potekalo v Wiesenecku pri Freiburgu v Nemčiji. Sodelovalo bo po 5 oseb iz vsake partnerske organizacije, pridružili se jim bodo vabljeni predavatelji, predstavniki različnih enot Evropske komisije. Program bo vključeval predavanja in oblikovanje skupne resolucije.

Šibenik, 17. – 20. junij 2011

Študenti UTŽO Ljubljana Lucija in Alojzij Trontelj, Jože Trotošek in nekateri mentorji Lučka Cizelj, Neva Železnik, Aleš Dolenc in Dušana Findeisen, ki so sodelovali pri pripravi konferenc DANET v Ljubljani (dejavno staranje, identiteta in kulturna dediščina, migracije, trajnostni razvoj) so se udeležili mednarodne konference v Šibeniku v organizaciji hrvaške partnerice UTŽO Zagreb. O vseh štirih temah so zdaj razpravljali znova, tokrat v evropskem kontekstu. Udeleženci v delovni skupini za dejavno staranje so bili mnenja, da je v kasnejših letih življenja najpomembnejše zdravo staranje, osebnostna rast, šele na zadnjem mestu pa zavzetost za družbeni razvoj. Zanimivo je, da so tega mnenja bili predstavniki tako Vzhodne kot Zahodne Evrope, kar nedvomno kaže na zmanjšanje spontanih prostovoljskih praks v nekdanjih socialističnih državah in /ali na marginalizirani družbeni položaj starejših v večini evropskih držav. Če družba ni dovolj integrativna za starejše, ti ne vedo, kako bi delali zanjo. Gre torej za obojestranski proces, a družbena angažiranost starejših je temelj dejavnega staranja so povedali v skupini, ki jo je vodila Dušana Findeisen. Dolga je bila razprava tudi o tem, če je delati dlje (do 71. leta) dobro ali slabo z vidika posameznika in družbe. Bolgarski udeleženci pa so podali inovativen predlog, da naj bi se starejši pari upokojili hkrati.

V Brodarici pri Šibeniku bo 18. in 19. junija potekalo srečanje predstavnikov udeležencev v projektu Danet iz vseh partnerskih držav, razen iz Slovenije tudi iz Hrvaške, Bolgarije, Romunije, Avstrije in Nemčije. Udeleženci bodo poročali o najpomembnejših izsledkih z opravljenih posvetov in jih primerjali. O izbranih temah bodo v nadaljevanju razmišljali v mešanih skupinah, da bi o zaključkih poročali v Evropskem parlamentu letos jeseni. Namen posveta je tudi omogočiti udeležencem, da se srečajo, spoznajo in pogovorijo s partnerji iz drugih držav in tako navežejo osebne stike, iz katerih se utegne roditi dolgotrajno, plodno sodelovanje. Slovensko skupino s sedmimi udeleženci bo vodila dr. Dušana Findeisen.

Oglejte si poročilo s konference: Konferenca v Šibeniku.

Toplo vabljeni 2. junija 2011 ob 9.45 uri v učilnico 4 (1. nadstropje) na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, Poljanska 6, Ljubljana.

Ali poznate Mali Blatec, edini ohranjeni ostanek visokega barja v Krajinskem parku Ljubljansko barje?

Zadnji posvet v nizu štirih v projektu DANET, ki je potekal v prostorih Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani 2. junija, smo posvetili okolju in razmišljanju o tem, kaj lahko oziroma kaj moramo storiti, da bomo ohranili za naslednje rodove naravo in bogastvo, ki ga nosi v sebi. Naš gost in predavatelj, mag. Ljubo Mohorič, je kot filozof, ki ga zanima predvsem odnos človeka do narave skozi zgodovino, osvetlil vprašanje z etičnega in filozofskega stališča. Ob koncept trajnostnega razvoja je postavil sonaravni razvoj in okoljsko etiko, ki zahteva varovanje in spoštovanje vseh bitnosti v naravi ne zgolj zaradi morebitnih človekovih ekonomskih, spoznavnih, estetskih, medicinskih in psiholoških koristi, temveč tudi zaradi vrednosti, ki jih imajo same po sebi. Na primeru uspešne zaščite Malega Blatca na Ljubljanskem barju je pokazal, kako težko je uskladiti človekove naravne gospodarsko- ekonomske težnje, izhajajoče iz potrebe po preživetju, in principe varstva in zaščite okolja, ter ceno, ki jo je treba plačati za uskladitev nasprotujočih se interesov. V jeseni na željo udeležencev na UTŽO pripravljamo obisk ljubljanskega barja pod vodstvom mag. Mohoriča.

Preberite si povzetek predavanja g. Mohoriča.

V drugem delu posveta so udeleženci razpravljali o tem , kaj lahko naredimo na osebni ravni in družbeni ravni (moderatorica doc. dr. Dušana Findeisen) za okolje in njegove sfere: ekološko, ekonomsko in socialno.

V prvi skupini je moderator dr. Aleš Dolenc vodil razpravo o tem, kako ekološko smo osveščeni kot posamezniki in kako ocenjujemo novejše okoljevarstvene ukrepe mestnih oblasti.

Udeleženci so ugotavljali, da v ločevanju odpadkov močno zaostajamo za sosedi, vendar izrazili prepričanje, da bo problem odpadkov v Sloveniji postopoma zadovoljujoče rešen. Opozorili so na premajhno spoštovanje ukrepov v blokovskih naseljih, kjer je težko dokazati individualno odgovornost.

Udeleženci so s konkretnimi priporočili opisali tudi, kako je treba varčevati pri porabi vode, kako varčno ravnamo z energijo, kako se obnašamo pri nakupih, kako se izognemo uporabi kemičnih čistil ipd.

Udeleženci so opozorili tudi na negativne učinke nekaterih okoljevarstveno naravnanih ukrepov mestnih oblasti. Z zaporo mestnega jedra za promet se ustvarjajo prometne težave (predvsem s stoječim prometom) v primestnih četrtih. Zapora mestnega jedra za promet vodi tudi do izseljevanja stanovalcev in zapiranja trgovin z osnovno oskrbo (hrana, storitve), in povzroča starejšim težave pri nujnih prevozih (trgovine, zdravstveni dom, bolnice).

Udeleženci so opozorili tudi na pasti vedno strožje kaznovalne politike. Vedno več je uredb, postavljanja pravil, družbenega stigmatiziranja določenih ravnanj, nadzorovanja posameznikov v različnih sferah življenja in uveljavljanja kaznovalne politike. Ali je vse to potrebno in vodi k bolj kakovostnemu življenju ali pa omejuje človekovo svobodo in njegove pravice? O tem so bila mnenja deljena. Udeleženci pa so se strinjali, da so izjemno visoke kazni, ki so jih uvedle mestne oblasti in država, ne le vzgojni ukrep, temveč predvsem način polnjenja prazne mestne in državne blagajne.

V drugi skupini, ki jo je vodila doc. dr. Dušana Findeisen, so se udeleženci posvetili razpravi o trajnostnem razvoju (ekonomska, ekološka, družbena sfera) predvsem pa o socialnemu razvoju in temu, kako lahko pripomoremo, da bodo vsi ljudje enako vključeni vanj.

Udeleženci so predstavili svoje primere dobre prakse:

• skupnostni vrt,
• praznovanje sosedov,
• delovanje hišnega sveta,
• četrtne kulturne prireditve (Ana desetnica)
• socialno podjetništva, ipd.

Ogledali so si nekaj filmov na spletu, med drugim film, ki predstavlja kulturne mediatorje v slovenskih muzejih, projekt, ki ga je zasnovala UTŽO Ljubljana in razširila po slovenskih muzejih. Projekt je bistveno spremenil odnos do izobraževanja in prostovoljstva in uvedel povezovanje izobraževanja ter profesionalnega prostovoljstva na področju kulture. Film je posnela ekipa snemalcev v Sloveniji in na UTŽO Ljubljana za serijo Yourope na kanalu ARTE . Več: Oglejte si oddajo.

Spoznanja udeležencev so bila: postavitev projekta socialnega razvoja poteka na področjih, ki so tradicionalno solidarnostna; zdravje, kultura, transport, izobraževanje itd. Izhaja iz ugotovljenih ali zgolj slutenih potreb v okolju. Zahteva predhodno institucionalno analizo, sprotno učenje korakov. Udeleženci so ugotovili, da je takšen projekt hkrati učenje družbenih odnosov, kar se zdi najtežji del podviga. Tudi postavitev strukture in organizacije neke pobude je težavna in zahteva celega človeka, vsaj v začetku. Ne moremo pričakovati, da bodo v projektu socialnega razvoja sodelovali vsi enakovredno, kajti življenjske prioritete so pri vsakomur drugačne in tudi niso stalne. Zadovoljimo se s tem, kar drugi zmorejo in kolikor zmorejo.

Na 3. posvetu DANET v Centru Evropa v Ljubljani je dr. Damir Josipovič govoril o priseljevanju pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov, predvsem Bošnjakov, v Slovenijo po drugi svetovni vojni. Ti predstavljajo 86% prišlekov. Nekdanje oblasti so jih k nam načrtno priseljevale iz političnih razlogov in zaradi načrtne industralizacije agrarnih predelov države. Dr. Josipovič je pokazal, kako manipulacija statističnih podatkov hrani stereotipne predstave domačega prebivalstva (priseljenci imajo višjo rodnost; vzroki za njihov prihod so vselej ekonomske narave; so nizko izobraženi; zaradi številčnosti ogrožajo večinsko prebivalstvo) in s tem predsodke in strah. Mlada raziskovalka Martina Bofulin, sinologinja in geografinja, je v drugem predavanju govorila o vzorcih priseljevanja Kitajcev v Slovenijo in njihovem življenju med nami.

Kaj so povedali udeleženci v skupinah

Po nastopu obeh uvodničarjev je sledila razprava v skupinah, ki se je napajala iz podatkov in tez obeh predavateljev, vedenja in izkustva navzočih v delovnih skupinah. Nekaj misli iz razprave, ki jo je vodila dr. Dušana Findeisen:

• Priseljenci iz bivše Jugoslavije so bili v mnogih primerih sprejeti kot nezaželeni, vendar, če so sprejeli naše norme in vrednote, če so bili pridni, pošteni, če so opravljali delovne naloge vestno, smo jih sprejeli.
• Morda pa je za integracijo vendarle pomembno, da se spreminjamo eni in drugi, da spoznamo zgodbe drugih in ne pričakujemo, da bodo vrednote ali hierarhija vrednot podobne pri enih in drugih. Namesto, da se ukvarjamo s poenotenjem vrednot, bi lahko ali več poudarka na sporazumevanju, komunikaciji.
• Integracija pomeni spreminjanje vseh, asimilacija in akulturacija priseljencev pa nas vse siromašita.
• No ja, integracija je kohezivna družbena sila. Pri nas pa je bila kohezivna družbena sila Jugoslovanska armada. Fantje smo se tam vsega naučili, skupnega jezika, četudi je bil ta srbski in hrvaški… Naučili smo se tudi drugih kultur.
• Imeli smo tudi izkušnjo kulture naših priseljencev, poznali smo jih tudi v njihovem domačem okolju. Zmeraj so nas lepo sprejeli. Mislim, da je to pomagalo, da smo jih bolje sprejeli tudi sami.
• Včasih so pri nas tudi na deželi govorili več jezikov. To je pomagalo, da smo priseljence bolje sprejeli, z zanimanjem.
• Integracija nadomešča religijo. Prebivalce drži skupaj.
• Nujno je, da smo dobro integrirani kulturno. To se pogosto zgodi, a to še ne pomeni, da smointegrirani tudi strukturalno : da imamo zaposlitev, da hodimo v šole, da plačujemo davke, skratka vse, kar počnejo matični državljani, pri čemer seveda, če smo priseljenci dolgo nimamo volilne pravice in nismo integrirani politično. To pride nazadnje.
• Ne maram pojma naturalizacija. V francoščini pomeni »naturaliser« tudi nagačiti. Z naturalizacijo ti nagačijo naravo. Te hočejo prisiliti, da si podoben živim, a v tebi nekaj odmre. To je škoda.
• Pomembno je bilo in je, da priseljenci sprejmejo naš jezik, vendar v preteklosti smo bili sami krivi, če slovenskega jezika niso dobro obvladali, kajti mi smo zmeraj radi govorili srbsko ali hrvaško, da smo tako pokazali, da znamo. Tako nekateri še dandanes ne govorijo dobro slovensko in ne pišejo dobro slovensko, četudi, gre za slovanske jezike, ki so si podobni.
• Mene je poklical prijatelj iz Srbije in je povedal, da je takrat med državljansko vojno, odšla v Slovenijo njegova sestrična Srbkinja z možem in da sta odprla zobozdravniško ambulanto. Da ju pacienti dobro sprejemajo, je še povedal, a onadva sta povsem osamljena. Naj navežem z njima stik, če utegnem. Želela sem si to storiti, a sem odlašala. Res je, da sem bila takrat močno izčrpana in bolna. Pa vendar. Bližnje stike navezujemo Slovenci počasi z veliko preverjanja. Verjetno se branimo pred spremembami. To ni dobro za priseljence.
• Rodnost in drugo… V Sloveniji se zdaj pogovarjamo o istih stvareh kot so se morda v ZDA pred 100 leti, ko se niso mogli navaditi Judov. Pripisovali so jim nižjo stopnjo izobraženosti, preveč otrok, itd. Tudi mi mislimo, da se v porodnišnici skorajda ne rojevajo slovenski otroci. Pa se. Vsekakor.
• Nekdanja Jugoslavija je bila dežela mnogih kultur in v tem je bila velika prednost. To zdaj zares občutimo. O integraciji nismo govorili, ta vprašanja je »balansirala« oblast.
• Kulture drugih jugoslovanskih narodov zdaj pogrešamo, pravijo, da smo nostalgični. Kaj so nam takratni priseljenci, ki so bili naši sodelavci, sopotniki, znanci prijatelji, sošolci prinesli, dali : drugačno hrano, književnost, potovanja po domači , a vendar kulturno drugačni zemlji, imeli smo pod vplivom priseljencev in sobivanja v večkulturni Jugoslaviji več humorja. Sposodili smo si ga. Radi smo imeli starogradske in druge pesmi, čustva in kako so bila kulturno pogojena. Nekateri smo imeli radi poezijo teh narodov…Vešče nam je bilo, da so našo drugačno prepoznali kot prednost. » Vi Slovenci ste vredni, radni…« Tudi ekonomsko prednost nam je to dajalo.
• Religija je neke vrste kultura, je kultura. Vendar se nismo počutili ogroženi od islama. Zdaj nasprotujemo gradnji džamije, medtem ko smo pristali, da imamo pravoslavno cerkev in močno srbsko skupnost .
• No, laičnost države ni laičnost posameznika. Laičnost, posvetnost države je pomembna, ali pa tudi ne, v današnji družbi. Včasih je laičnost države zagotavljala več enakih možnosti. Danes država slabo skrbi za enakost. Zakaj bi potem skrbela za laičnost, za odsotnost religije v javnem življenju.
• To, da dovolimo priseljencem izraziti religijo, je pomembno. Sekularizacija za vsako ceno je lahko nevarna, ker načenja identiteto.
• Pri nas prevladuje rimo-katoliška cerkev. Ta je sprejeta.
• Vera je pomembna. Vera in nacija nas povezujeta.
• Po drugi svetovni vojni je bilo priseljevanje tudi nasilno. Odseljevanje tudi z dežele v mesta. Smo bili izkoreninjeni. Če je bilo veliko priseljencev, kot denimo v Kranju, smo se počutili nelagodno. Število priseljencev je pomembno.
• Priseljenci iz drugih evropskih država so lepše sprejeti, zato ker jih je manj… Imamo neke vrste hierarhijo v sprejemanju drugih kultur. Vse je vprašanje stališč, stereotipov, poznavanja.
• Priseljenci naj živijo razpršeno, da se laže integrirajo in da je manj težav.
• Tisti, ki imamo izkušnjo mešanega porekla, se ne sprašujemo toliko, a je res pomembno biti Slovenec. Imamo sestavljeno identiteto, bi rekel.
• Vprašajmo se, kaj danes pomeni biti Slovenec, priseljenec, Evropejec.

Povzetki iz razprave druge skupine, ki jo je vodila dr. Ana Krajnc in jih je zapisal g. Aleš Dolenc:

• Globalizacijo načeloma podpiramo, vendar je pri priseljencih vseeno zaželena neka stopnja integracije v novo kulturno okolje. Glede integracije posameznikov v novo okolje smo se strinjali, da smo se Slovenci sposobni dokaj hitro vključiti v novo okolje, tj npr. naučiti se tujega jezika, sprejeti splošne kulturne navade in običaje in da neradi odstopamo iz povprečja.
• Glede izkušenj s priseljenci nihče iz skupine nima slabih izkušenj, saj smo se strinjali, da nas drugačnost ne moti ali ovira, ampak prej bogati in dopolnjuje, kar smo povezali predvsem z izobrazbo posameznika (bolj je nekdo izobražen, manj se čuti ogroženega) in s predsodki ter stereotipi do tujcev (v skupini je bila večina z mednarodnimi družinskimi izkušnjami).
• Strinjali smo se, da bi bilo načeloma bolje, da tujci živijo med večinskim prebivalstvom kot pa v posebnih, samo njim namenjenih predelih mesta.
• Strinjali smo se, da smo sprejemali priseljence iz bivše Jugoslavije bolj zadržano zaradi njihovega velikega števila in ker se niso pretirano trudili prevzemati kulturne vrednote novega okolja.
• Ugotovili smo, da je izboljšanje ekonomskega stanja danes najpomembnejši razlog migracij v Evropi.
• Nihče iz skupine tudi ni imel večjih problemov pri prilagajanju novemu okolju, bodisi v tujini ali Sloveniji npr. v času šolanja ali zaposlitve v drugem kraju.

Prvi bo govoril o priseljevanju v Slovenijo po drugi svetovni vojni, medtem ko nam bo drugo uvodno predavanje predstavilo kitajsko skupnost v naši državi.

V delavnicah, ki bodo sledile, bomo razmišljali o problemih, povezanih z migracijo in skušali najti odgovore na takšna vprašanja:

Od kod smo? Od kod so naši starši, očetje, dedje? Kakšne sledove so pustili v nas?
Imamo stike z ne-Slovenci? Kakšne?
Kaj smo se naučili od njih, kaj sprejeli?
Kaj nas moti? Česa ne sprejemamo? Se čutimo ogrožene? Smo (ne)strpni? Zakaj?
Kje so ovire pri razvijanju dobrih odnosov v večkulturni skupnosti (jezik, vera, običaji)in kaj deluje povezovalno?

Prisrčno vabljeni v Center Evropa na Dalmtinovi 4, 6. maja ob 08.45h!

V prvem delu posveta smo spoznali primer dobre prakse, ki jo je mogoče prenesti tudi v druga, pretežno podeželska okolja v Sloveniji in zunaj nje. Predstavljeno je bilo delovanje mreže prostovoljcev, povezanih z Notranjskim ekološkim centrom v Cerknici (trajnostni razvoj Ljubljanice, Muzej Jezerski hram v Cerknici, razvoj didaktičnih kmetij, ureditev turistične vasi Narin, postavitev mednarodno zasnovane dediščinske skupnosti s hišami za mednarodno mobilnost), in prostovoljcev z Univerze za tretje življenjsko obdobje v Grosupljem, ki raziskujejo kulturno dediščino v svoji občini (kapelice). Obe organizaciji sta prikazali metodologijo učenja in dela, ki sta ju uporabili, poudarili pomen navezovanja stikov in povezovanja ljudi v lokalnih skupnostih in opozorili na pomembne učinke v lokalnem okolju (vključevanje otrok v varstvo dediščine, krepitev identitete, povečano sodelovanje v lokalni politiki in upravi, razvijanje turizma in odpiranje novih delovnih mest itd.).

V drugem delu posveta so udeleženci v dveh tematskih skupinah razpravljali o identiteti; kaj je to, kako se oblikuje in kako se spreminja.  

• Osebna identiteta kakor tudi identiteta skupnosti – lokalne, regionalne, nacionalne – ni nekaj trdnega in večnega, temveč se skupaj s spreminjajočimi se okoliščinami spreminja, transformira.
•  Težava sodobne družbe je »večnostnost« sedanjosti. Mlade generacije so brez referenčnih okvirjev, manjka jim vsidranost. Vloga starejših je nejasna. Brez spominov – razumevanja lastne preteklosti – in pogleda v prihodnost ni mogoče oblikovati trdne osebnosti.
•  Ne da bi oblikovali trdno osebnostno identiteto, ne moremo uspešno graditi odnosov z drugimi. Ne da bi oblikovali trdno nacionalno identiteto, se ne moremo uspešno vključiti – integrirati – v Evropo.
• Kaj so značilnosti slovenskih ljudi? Jih določa genetika, zgodovinski in geografski dejavniki – obkroženost od močnejših sosedov, zaprtost v alpske doline? Smo (še vedno pretirano) delavni, (preveč) prilagodljivi v tujih okoljih, nespodobni dobrih sosedskih odnosov, (preveč) trdi/ togi/ realistični v mnenjih in izjavah, nediplomatski, črnogledi in samomorilski? Zakaj ne spoštujemo svojih državnih simbolov, ne izobešamo zastave, ne častimo državnih praznikov?
• Starejši se še vedno čutimo bolj povezani z nekdanjimi jugoslovanskimi republikami kot z Evropo. Dubrovnik je bolj naš kot Pariz. Mlajši – visoko izobraženi – svojo identiteto doživljajo bolj globalno kot bolj evropsko. Povezujejo se v virtualne skupine ekspertov (D3).
• Starejši smo zrasli v času vere v znanost, napredek in vedno večje blagostanje vseh. Rasli smo v obdobju relativne ekonomske varnosti (vseživljenjska zaposlitev). Hromečega strahu, ki ga občutimo v sedanjem času negotovosti in nepredvidljivosti,  ne smemo prenašati na otroke in vnuke. Da bodo preživeli, se morajo oblikovati v trdne, vendar prožne, osebnosti. Za »herojsko« pot, ki jo morajo prehoditi pri oblikovanju osebnosti, jih je treba opremiti s pogumom,s  številnimi izzivi, s pomočjo katerih si bodo nabirali izkušnje, in z ljubeznijo. Identiteta, ki jo moramo razvijati, naj temelji na človečnosti.  

Tretja tematska delovna skupina je razpravljala o kulturni dediščini (snovni in nesnovni) in o konceptu kulturne dediščine, ki se je oblikoval pred 150 –timi leti. Snovna kulturna dediščina so lahko tudi predmeti, ki so nas in druge rodove spremljali skozi življenje, morajo pa imeti širšo vrednost, morajo biti izbor. Udeleženci so našteli številne predmete, ki so obeležili njihovo življenje in ki obeležujejo življenje njihovih otrok.

Zastali so tudi ob vprašanju pomena arhitekturne dediščine (snovne in nepremične dediščine), s katero se gradi naša osebna identiteta in na temelju katere se gradi tudi identiteta kraja, tudi v odnosu do regije, države in Evrope. Udeleženci v skupini so navedli različne primere arhitekturne dediščine v svojem kraju, ki bi jih veljalo zaščititi. »Zanimivo bi bilo poznati zgodbe«, so dejali, »ki spremljajo nastajanje in obstoj nesnovne kulturne dediščine«. Te bi pomagale kontekstualizirati snovno dediščino. Same zase pa so nesnovna kulturna dediščina.

Od nekdaj smo občudovali nekatere zgradbe, se iz njih učili načinov gradnje, razmerij. Z njimi se  izkazuje stopnja civiliziranosti neke družbe. Preučevanje arhitekturne dediščine je tudi preučevanje  vseh vidikov življenja na nekih tleh, ki se z njo izrazijo (stanovanjska, verska, gospodarska, vojna arhitektura) in je podlaga razvoju krajine in kulturnega turizma. Ta je odvisen od kulturnega kapitala, ki ga v sebi nosimo ljudje, zaradi katerega v tujem kraju nadaljujemo s svojimi običajnimi kulturnimi dejavnostmi; obisk mest, obisk spomenikov, muzejev, galerij, preučevanje stavb ali delov stavb kot so stopnice ali balkon, itd.

Nesnovna kulturna dediščina je, so ugotovili, manj oprijemljiva bolj osebna, bolj subjektivna. Nesnovna dediščina postane dediščina, kadar jo izberemo, popišemo, kadar jo predstavimo javnosti. To so seveda šege, navade, norme, stare obrti, znanje, spretnosti, vredni načini življenja. Izrazi se lahko skozi življenjske zgodbe prebivalcev kraja ali posameznih družbenih skupin, ki jih velja popisati.

Udeleženci v skupini so predlagali naslednje možne izobraževalne programe, ki bi jih veljalo razviti za starejše v povezavi s kulturno dediščino in sicer izobraževanje za:

•  postavitev Festivala pisanja v izbrani vasi;
• konceptualizacijo in vodenje Trgovine spominov;
• pisanje digitalnih življenjskih zgodb;
• zapis najsrejčnejših trenutkov otrok, najgroznejših spominov najstnikov, najmočnejših spominov ljudi v poznejših letih življenja;
• zapis življenjskih zgodb krajanov kot vez med njimi in podlaga razvoju kulturnega turizma v kraju;
• zapis ustne zgodovine posamezne ulice, soseske, kraja;
• popisovanje zgodb posameznih skupin: moških, žensk, itd.
• popis osebnih zgodb v ozadju verske arhitekture;
• popis starih obrti, denimo piskroveštva in druge nesnovne kulturne dediščine;
• ustno predstavitev kulturne dediščine. Nastop v javnosti;
• razumevanje dinamike skupine turistov;
• razvoj marketinških tehnik na področju kulturnega turizma;
• razumevanje kulturnega turizma.