Danube Networkers at work

2 nd Panel Summary

Medgeneracijsko zasnovanega drugega posveta DANET se je udeležilo nad 50 članov slovenske mreže univerz za tretje življenjsko obdobje in prostovoljcev, ki delujejo na področju varovanja slovenske kulturne in naravne dediščine.

V prvem delu posveta smo spoznali primer dobre prakse, ki jo je mogoče prenesti tudi v druga, pretežno podeželska okolja v Sloveniji in zunaj nje. Predstavljeno je bilo delovanje mreže prostovoljcev, povezanih z Notranjskim ekološkim centrom v Cerknici (trajnostni razvoj Ljubljanice, Muzej Jezerski hram v Cerknici, razvoj didaktičnih kmetij, ureditev turistične vasi Narin, postavitev mednarodno zasnovane dediščinske skupnosti s hišami za mednarodno mobilnost), in prostovoljcev z Univerze za tretje življenjsko obdobje v Grosupljem, ki raziskujejo kulturno dediščino v svoji občini (kapelice). Obe organizaciji sta prikazali metodologijo učenja in dela, ki sta ju uporabili, poudarili pomen navezovanja stikov in povezovanja ljudi v lokalnih skupnostih in opozorili na pomembne učinke v lokalnem okolju (vključevanje otrok v varstvo dediščine, krepitev identitete, povečano sodelovanje v lokalni politiki in upravi, razvijanje turizma in odpiranje novih delovnih mest itd.).

V drugem delu posveta so udeleženci v dveh tematskih skupinah razpravljali o identiteti; kaj je to, kako se oblikuje in kako se spreminja.  

• Osebna identiteta kakor tudi identiteta skupnosti – lokalne, regionalne, nacionalne – ni nekaj trdnega in večnega, temveč se skupaj s spreminjajočimi se okoliščinami spreminja, transformira.
•  Težava sodobne družbe je »večnostnost« sedanjosti. Mlade generacije so brez referenčnih okvirjev, manjka jim vsidranost. Vloga starejših je nejasna. Brez spominov – razumevanja lastne preteklosti – in pogleda v prihodnost ni mogoče oblikovati trdne osebnosti.
•  Ne da bi oblikovali trdno osebnostno identiteto, ne moremo uspešno graditi odnosov z drugimi. Ne da bi oblikovali trdno nacionalno identiteto, se ne moremo uspešno vključiti – integrirati – v Evropo.
• Kaj so značilnosti slovenskih ljudi? Jih določa genetika, zgodovinski in geografski dejavniki – obkroženost od močnejših sosedov, zaprtost v alpske doline? Smo (še vedno pretirano) delavni, (preveč) prilagodljivi v tujih okoljih, nespodobni dobrih sosedskih odnosov, (preveč) trdi/ togi/ realistični v mnenjih in izjavah, nediplomatski, črnogledi in samomorilski? Zakaj ne spoštujemo svojih državnih simbolov, ne izobešamo zastave, ne častimo državnih praznikov?
• Starejši se še vedno čutimo bolj povezani z nekdanjimi jugoslovanskimi republikami kot z Evropo. Dubrovnik je bolj naš kot Pariz. Mlajši – visoko izobraženi – svojo identiteto doživljajo bolj globalno kot bolj evropsko. Povezujejo se v virtualne skupine ekspertov (D3).
• Starejši smo zrasli v času vere v znanost, napredek in vedno večje blagostanje vseh. Rasli smo v obdobju relativne ekonomske varnosti (vseživljenjska zaposlitev). Hromečega strahu, ki ga občutimo v sedanjem času negotovosti in nepredvidljivosti,  ne smemo prenašati na otroke in vnuke. Da bodo preživeli, se morajo oblikovati v trdne, vendar prožne, osebnosti. Za »herojsko« pot, ki jo morajo prehoditi pri oblikovanju osebnosti, jih je treba opremiti s pogumom,s  številnimi izzivi, s pomočjo katerih si bodo nabirali izkušnje, in z ljubeznijo. Identiteta, ki jo moramo razvijati, naj temelji na človečnosti.  

Tretja tematska delovna skupina je razpravljala o kulturni dediščini (snovni in nesnovni) in o konceptu kulturne dediščine, ki se je oblikoval pred 150 –timi leti. Snovna kulturna dediščina so lahko tudi predmeti, ki so nas in druge rodove spremljali skozi življenje, morajo pa imeti širšo vrednost, morajo biti izbor. Udeleženci so našteli številne predmete, ki so obeležili njihovo življenje in ki obeležujejo življenje njihovih otrok.

Zastali so tudi ob vprašanju pomena arhitekturne dediščine (snovne in nepremične dediščine), s katero se gradi naša osebna identiteta in na temelju katere se gradi tudi identiteta kraja, tudi v odnosu do regije, države in Evrope. Udeleženci v skupini so navedli različne primere arhitekturne dediščine v svojem kraju, ki bi jih veljalo zaščititi. »Zanimivo bi bilo poznati zgodbe«, so dejali, »ki spremljajo nastajanje in obstoj nesnovne kulturne dediščine«. Te bi pomagale kontekstualizirati snovno dediščino. Same zase pa so nesnovna kulturna dediščina.

Od nekdaj smo občudovali nekatere zgradbe, se iz njih učili načinov gradnje, razmerij. Z njimi se  izkazuje stopnja civiliziranosti neke družbe. Preučevanje arhitekturne dediščine je tudi preučevanje  vseh vidikov življenja na nekih tleh, ki se z njo izrazijo (stanovanjska, verska, gospodarska, vojna arhitektura) in je podlaga razvoju krajine in kulturnega turizma. Ta je odvisen od kulturnega kapitala, ki ga v sebi nosimo ljudje, zaradi katerega v tujem kraju nadaljujemo s svojimi običajnimi kulturnimi dejavnostmi; obisk mest, obisk spomenikov, muzejev, galerij, preučevanje stavb ali delov stavb kot so stopnice ali balkon, itd.

Nesnovna kulturna dediščina je, so ugotovili, manj oprijemljiva bolj osebna, bolj subjektivna. Nesnovna dediščina postane dediščina, kadar jo izberemo, popišemo, kadar jo predstavimo javnosti. To so seveda šege, navade, norme, stare obrti, znanje, spretnosti, vredni načini življenja. Izrazi se lahko skozi življenjske zgodbe prebivalcev kraja ali posameznih družbenih skupin, ki jih velja popisati.

Udeleženci v skupini so predlagali naslednje možne izobraževalne programe, ki bi jih veljalo razviti za starejše v povezavi s kulturno dediščino in sicer izobraževanje za:

•  postavitev Festivala pisanja v izbrani vasi;
• konceptualizacijo in vodenje Trgovine spominov;
• pisanje digitalnih življenjskih zgodb;
• zapis najsrejčnejših trenutkov otrok, najgroznejših spominov najstnikov, najmočnejših spominov ljudi v poznejših letih življenja;
• zapis življenjskih zgodb krajanov kot vez med njimi in podlaga razvoju kulturnega turizma v kraju;
• zapis ustne zgodovine posamezne ulice, soseske, kraja;
• popisovanje zgodb posameznih skupin: moških, žensk, itd.
• popis osebnih zgodb v ozadju verske arhitekture;
• popis starih obrti, denimo piskroveštva in druge nesnovne kulturne dediščine;
• ustno predstavitev kulturne dediščine. Nastop v javnosti;
• razumevanje dinamike skupine turistov;
• razvoj marketinških tehnik na področju kulturnega turizma;
• razumevanje kulturnega turizma.