Danube Networkers at work

3. POSVET DANET V LJUBLJANI 6. APRILA

Na 3. posvetu DANET v Centru Evropa v Ljubljani je dr. Damir Josipovič govoril o priseljevanju pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov, predvsem Bošnjakov, v Slovenijo po drugi svetovni vojni. Ti predstavljajo 86% prišlekov. Nekdanje oblasti so jih k nam načrtno priseljevale iz političnih razlogov in zaradi načrtne industralizacije agrarnih predelov države. Dr. Josipovič je pokazal, kako manipulacija statističnih podatkov hrani stereotipne predstave domačega prebivalstva (priseljenci imajo višjo rodnost; vzroki za njihov prihod so vselej ekonomske narave; so nizko izobraženi; zaradi številčnosti ogrožajo večinsko prebivalstvo) in s tem predsodke in strah. Mlada raziskovalka Martina Bofulin, sinologinja in geografinja, je v drugem predavanju govorila o vzorcih priseljevanja Kitajcev v Slovenijo in njihovem življenju med nami.

Kaj so povedali udeleženci v skupinah

Po nastopu obeh uvodničarjev je sledila razprava v skupinah, ki se je napajala iz podatkov in tez obeh predavateljev, vedenja in izkustva navzočih v delovnih skupinah. Nekaj misli iz razprave, ki jo je vodila dr. Dušana Findeisen:

• Priseljenci iz bivše Jugoslavije so bili v mnogih primerih sprejeti kot nezaželeni, vendar, če so sprejeli naše norme in vrednote, če so bili pridni, pošteni, če so opravljali delovne naloge vestno, smo jih sprejeli.
• Morda pa je za integracijo vendarle pomembno, da se spreminjamo eni in drugi, da spoznamo zgodbe drugih in ne pričakujemo, da bodo vrednote ali hierarhija vrednot podobne pri enih in drugih. Namesto, da se ukvarjamo s poenotenjem vrednot, bi lahko ali več poudarka na sporazumevanju, komunikaciji.
• Integracija pomeni spreminjanje vseh, asimilacija in akulturacija priseljencev pa nas vse siromašita.
• No ja, integracija je kohezivna družbena sila. Pri nas pa je bila kohezivna družbena sila Jugoslovanska armada. Fantje smo se tam vsega naučili, skupnega jezika, četudi je bil ta srbski in hrvaški… Naučili smo se tudi drugih kultur.
• Imeli smo tudi izkušnjo kulture naših priseljencev, poznali smo jih tudi v njihovem domačem okolju. Zmeraj so nas lepo sprejeli. Mislim, da je to pomagalo, da smo jih bolje sprejeli tudi sami.
• Včasih so pri nas tudi na deželi govorili več jezikov. To je pomagalo, da smo priseljence bolje sprejeli, z zanimanjem.
• Integracija nadomešča religijo. Prebivalce drži skupaj.
• Nujno je, da smo dobro integrirani kulturno. To se pogosto zgodi, a to še ne pomeni, da smointegrirani tudi strukturalno : da imamo zaposlitev, da hodimo v šole, da plačujemo davke, skratka vse, kar počnejo matični državljani, pri čemer seveda, če smo priseljenci dolgo nimamo volilne pravice in nismo integrirani politično. To pride nazadnje.
• Ne maram pojma naturalizacija. V francoščini pomeni »naturaliser« tudi nagačiti. Z naturalizacijo ti nagačijo naravo. Te hočejo prisiliti, da si podoben živim, a v tebi nekaj odmre. To je škoda.
• Pomembno je bilo in je, da priseljenci sprejmejo naš jezik, vendar v preteklosti smo bili sami krivi, če slovenskega jezika niso dobro obvladali, kajti mi smo zmeraj radi govorili srbsko ali hrvaško, da smo tako pokazali, da znamo. Tako nekateri še dandanes ne govorijo dobro slovensko in ne pišejo dobro slovensko, četudi, gre za slovanske jezike, ki so si podobni.
• Mene je poklical prijatelj iz Srbije in je povedal, da je takrat med državljansko vojno, odšla v Slovenijo njegova sestrična Srbkinja z možem in da sta odprla zobozdravniško ambulanto. Da ju pacienti dobro sprejemajo, je še povedal, a onadva sta povsem osamljena. Naj navežem z njima stik, če utegnem. Želela sem si to storiti, a sem odlašala. Res je, da sem bila takrat močno izčrpana in bolna. Pa vendar. Bližnje stike navezujemo Slovenci počasi z veliko preverjanja. Verjetno se branimo pred spremembami. To ni dobro za priseljence.
• Rodnost in drugo… V Sloveniji se zdaj pogovarjamo o istih stvareh kot so se morda v ZDA pred 100 leti, ko se niso mogli navaditi Judov. Pripisovali so jim nižjo stopnjo izobraženosti, preveč otrok, itd. Tudi mi mislimo, da se v porodnišnici skorajda ne rojevajo slovenski otroci. Pa se. Vsekakor.
• Nekdanja Jugoslavija je bila dežela mnogih kultur in v tem je bila velika prednost. To zdaj zares občutimo. O integraciji nismo govorili, ta vprašanja je »balansirala« oblast.
• Kulture drugih jugoslovanskih narodov zdaj pogrešamo, pravijo, da smo nostalgični. Kaj so nam takratni priseljenci, ki so bili naši sodelavci, sopotniki, znanci prijatelji, sošolci prinesli, dali : drugačno hrano, književnost, potovanja po domači , a vendar kulturno drugačni zemlji, imeli smo pod vplivom priseljencev in sobivanja v večkulturni Jugoslaviji več humorja. Sposodili smo si ga. Radi smo imeli starogradske in druge pesmi, čustva in kako so bila kulturno pogojena. Nekateri smo imeli radi poezijo teh narodov…Vešče nam je bilo, da so našo drugačno prepoznali kot prednost. » Vi Slovenci ste vredni, radni…« Tudi ekonomsko prednost nam je to dajalo.
• Religija je neke vrste kultura, je kultura. Vendar se nismo počutili ogroženi od islama. Zdaj nasprotujemo gradnji džamije, medtem ko smo pristali, da imamo pravoslavno cerkev in močno srbsko skupnost .
• No, laičnost države ni laičnost posameznika. Laičnost, posvetnost države je pomembna, ali pa tudi ne, v današnji družbi. Včasih je laičnost države zagotavljala več enakih možnosti. Danes država slabo skrbi za enakost. Zakaj bi potem skrbela za laičnost, za odsotnost religije v javnem življenju.
• To, da dovolimo priseljencem izraziti religijo, je pomembno. Sekularizacija za vsako ceno je lahko nevarna, ker načenja identiteto.
• Pri nas prevladuje rimo-katoliška cerkev. Ta je sprejeta.
• Vera je pomembna. Vera in nacija nas povezujeta.
• Po drugi svetovni vojni je bilo priseljevanje tudi nasilno. Odseljevanje tudi z dežele v mesta. Smo bili izkoreninjeni. Če je bilo veliko priseljencev, kot denimo v Kranju, smo se počutili nelagodno. Število priseljencev je pomembno.
• Priseljenci iz drugih evropskih država so lepše sprejeti, zato ker jih je manj… Imamo neke vrste hierarhijo v sprejemanju drugih kultur. Vse je vprašanje stališč, stereotipov, poznavanja.
• Priseljenci naj živijo razpršeno, da se laže integrirajo in da je manj težav.
• Tisti, ki imamo izkušnjo mešanega porekla, se ne sprašujemo toliko, a je res pomembno biti Slovenec. Imamo sestavljeno identiteto, bi rekel.
• Vprašajmo se, kaj danes pomeni biti Slovenec, priseljenec, Evropejec.

Povzetki iz razprave druge skupine, ki jo je vodila dr. Ana Krajnc in jih je zapisal g. Aleš Dolenc:

• Globalizacijo načeloma podpiramo, vendar je pri priseljencih vseeno zaželena neka stopnja integracije v novo kulturno okolje. Glede integracije posameznikov v novo okolje smo se strinjali, da smo se Slovenci sposobni dokaj hitro vključiti v novo okolje, tj npr. naučiti se tujega jezika, sprejeti splošne kulturne navade in običaje in da neradi odstopamo iz povprečja.
• Glede izkušenj s priseljenci nihče iz skupine nima slabih izkušenj, saj smo se strinjali, da nas drugačnost ne moti ali ovira, ampak prej bogati in dopolnjuje, kar smo povezali predvsem z izobrazbo posameznika (bolj je nekdo izobražen, manj se čuti ogroženega) in s predsodki ter stereotipi do tujcev (v skupini je bila večina z mednarodnimi družinskimi izkušnjami).
• Strinjali smo se, da bi bilo načeloma bolje, da tujci živijo med večinskim prebivalstvom kot pa v posebnih, samo njim namenjenih predelih mesta.
• Strinjali smo se, da smo sprejemali priseljence iz bivše Jugoslavije bolj zadržano zaradi njihovega velikega števila in ker se niso pretirano trudili prevzemati kulturne vrednote novega okolja.
• Ugotovili smo, da je izboljšanje ekonomskega stanja danes najpomembnejši razlog migracij v Evropi.
• Nihče iz skupine tudi ni imel večjih problemov pri prilagajanju novemu okolju, bodisi v tujini ali Sloveniji npr. v času šolanja ali zaposlitve v drugem kraju.