Do prostovoljstva me je vedno vodilo moje srce

Do prostovoljstva me je vedno vodilo moje srce. Pravzaprav to pomeni, do dela z ljudmi. Vedno so me med drugim zanimali tudi medosebni odnosi in me še. Kolikor je v moji moči in obenem mehkobi, sem vedno in odprto pripravljena ljudem pomagati. Tu najdem moj smisel življenja, mojo srečo.

Seveda sem morebiti ob tem, ko sem še pred štirimi, petimi leti še kdaj razmišljala o prostovoljstvu, imela lastnost navezanosti. To pomeni, da sem se morda s tem želela bolj pokazati: mojo vrednost, mojo dobroto, … Vzporedno pa je bilo morda tu še to, da sem želela nekomu pomagati, ko pa nisem niti vedela, kakšne oblike pomoči bi ta in ta rad, oziroma ali bi jo sploh takrat želel, potreboval, …

Je namreč velika razlika, sploh razlika, če človek želi nekomu pomagati res nenavezano, ali pa če ga k prostovoljstvu vežejo neki nezdravi vzroki … To sem šele prib. pred pol leta spoznala na študijskem krožku z naslovom Le eno življenje imam, ali in kako ga lahko izboljšam. Pa ključnega pomena je seveda to, da ko nekaj dam, delim, ko pomagam, da je to s Srcem. Da tega človek ne pričakuje nazaj oziroma podobno.

Še preden sem se lani oktobra vpisala na Urad RS za delo, sem si zelo želela it v prostovoljstvo. Glede službe sem bila že na veliko predavanjih. Tam so svetovali, da se službo dobi tudi v prostovoljskih delih. Name so še posebej takrat leteli očitki, če ne celo pritiski, da je to delo prostovoljno, da tam ni kruha, … Še preden sem se vpisala na Urad RS za delo, sem delala nekaj, kar se je kmalu pokazalo, da ni bilo to to in nikoli ne bo. Srečna sem v tem, kar delam zdaj, ko v prostovoljnih delih sodelujem tudi z MDPM Ajdovščina; lahko mirno rečem, da zdaj služim, čeprav je od tu potrebnega še nekaj časa, da pride en dan tudi zagotovljen materialni zaslužek. Na primer v sorodni dejavnosti ipd.

Kakor koli, že po naravi, oz. sploh že od nekdaj, sem človek, ki rad dela z ljudmi. Odprto, predano. Ampak kar se tiče odnosov, …, je zelo pomembno razjasnjevat svoj odnos, če še prej ni bil. Obenem, ko odnos do samega sebe postaja jasen, takrat človek drugače dojema tudi prostovoljstvo. Drugače vidi tudi odnose med ljudmi … Želim reči, ko človek lažje prisluhne sebi, tem lažje se to dogaja okrog njega.

V začetku marca sem bila na Uvodnem usposabljanju za prostovoljce, med ostalim sem bila tudi na izobraževanju za osebnostno rast, … Tudi na predavanju o kolažu osebne vizije sem bila, in je odlično. …

Sama si rečem, da bi v prostovoljskih dejavnostih lahko delovala že veliko prej. Ampak tudi to je, ker je treba, da človek tudi osebnostno dozoreva oziroma da je osebnostno zrel ipd. Danes imam malo čez 30 let. Vseh 10 let od tega, ko sem o prostovoljstvu, enkrat v drobcih, nato v rečnih valih, potokih, … razmišljala, nisem imela niti dovolj poguma, da bi sploh našla pot do prostovoljskih dejavnosti. Zdelo se mi je nemogoče, da nisem bila za to ipd. Bolj kot drobcena dozdevanja, da nisem bila za to, sem se ukvarjala s tem, kako to doseči ipd. Manjkalo mi je samozavesti ipd.

V OŠ sem imela tudi prezrte učne in motorične težave, poleg tega sem bila, predvsem v srednji šoli zelo malo zgovorna, … Danes vem, da se je vse to dogajalo zaradi mojih posebnih potreb takrat, kar pa je bilo še nedolgo tega seveda povezano tudi z delom. Šele danes, ko to vem, delam vaje za boljšo zbranost, boljši spomin, … Ko kaj naredim, in da je to izvrstno izpeljano, je to zame cel izziv, …

Da sem imela prezrto disleksijo, sicer v bolj blagi obliki, ampak vseeno, sem tudi to spoznala ravno v prostovoljskih delih. Srečna sem, da ljudje tu znajo prisluhniti, da imajo eno zdravo potrpljenje, odprto srce, razumevanje. Da mi je dano tudi to, da lahko tudi jaz osebnostno napredujem. Da lahko živim moj smisel življenja, da sem, delujem in živim. … Tako torej, tudi delo z ljudmi me osrečuje. Ko najdem meni primerno delo ali celo ustrezno, sem še vedno z dušo in srcem pri prostovoljskih delih. … Med ljudmi sem srečna J

Katja Krkoč