Tjaša, ljubiteljska igralka

Tjaša je zaposlena na Kadisu 2002 in je ljubiteljska igralka v Šentjakobskem gledališču Ljubljana. Šentjakobsko gledališče ima status društva, ki deluje v javnem interesu na področju kulture in je domnevno najstarejše stalno repertoarno ljubiteljsko gledališče v Evropi. Trenutno praznuje 90. obletnico svojega delovanja. V ljubljanskem kulturnem prostoru ima specifičen položaj zaradi svojega polprofesionalnega značaja, saj ima na eni strani profesionalno upravo, tehnično ekipo in zunanje sodelavce (režiserje, scenografe, kostumografe itd.), na drugi pa igralski ansambel, ki deluje na popolnoma prostovoljni bazi. Tjaša je članica društva že 7 let, pridružila pa se mu je, ker je po nekaj letih dramskega izobraževanja želela nastopiti na pravem odru. Opisuje ga kot gledališče, ki slovenskemu glavnemu mestu že skoraj stoletje nudi zvrhano mero zabave in kulture, mladim (in manj mladim) talentom pa daje priložnost, da razvijejo svoje igralske spretnosti in tako prispevajo k umetniškemu duhu mestnega jedra.      

Izkušnje, ki jih je v teh letih pridobila, so zanjo zelo dragocene in nepozabljive. Največ ji članstvo pomeni predvsem v smislu pripadnosti, timskega dela in ustvarjanja v javno korist. Po njenih besedah je ravno to plačilo, ki ga prejmejo člani društva – preživljanje časa s tistimi, ki delijo njihovo strast, priložnost za osebno rast ter izpopolnjevanje danih talentov. Obožuje občutek, da publika diha skupaj z igralci na odru, se smeji ali obnemi. Ves trud je poplačan z občutkom, da so nekomu spremenili dan.    

Poleg zadovoljstva publike je seveda velikega pomena tudi njena lastna sreča. Pravi, da brez gledališča danes ne bi bila ista oseba. Verjame, da ima vsaka oseba vsaj en močan talent in dolžnost vsakega posameznika je, da svoje talente prepozna in razvija. Trdi pa tudi, da je s svojimi ljubiteljskimi aktivnostmi pridobila širok spekter praktičnih znanj in veščin, ki jih zahteva narava njenega dela: medosebne kompetence, timsko delo, komunikacija, javno nastopanje, vodenje skupin, empatičnost,.

Za prihodnost si želi, da bi lokalne oblasti še naprej podpirale delovanje gledališča ter priznavale njegovo bogato in dolgo zgodovino. Upa, da se bodo gledalci vračali, člani pa si po najboljših močeh prizadevali za vzdrževanje kvalitete. V umetniškem smislu si želi, da bi bila finančna situacija dovolj stabilna, da bi si lahko privoščili več eksperimentiranja z malo manj komercialnim programom in si tako pustili prostor za še večje izzive.